Pogovor o digitalni umetnosti proti tradicionalni pogosto ustvari več toplote kot luči. Kritiki digitalnih orodij trdijo, da odvzamejo haptično izkušnjo — odpornost platna, težo gline, vonj olja — ki daje tradicionalni praksi njeno posebno globino. Navdušenci odgovarjajo, da so orodja preprosto nova in da je vsaka generacija umetnikov zavračala nove materiale.
Oba argumenta vsebujeta resnico in oba zamujata nekaj bistvenega. Pravo vprašanje ni, kateri medij je boljši, temveč kaj vsak medij omogoča — kaj dovoljuje, kaj onemogoča, kako oblikuje misel in rokopis. Digitalna orodja ponujajo hitrost, reverzibilnost in neomejene možnosti za iteracijo; tradicionalni mediji ponujajo telesnost, naključje in fizično prisotnost.
Mnogi najzanimivejši ustvarjalci danes delujejo v obeh svetovih — digitalna orodja uporabljajo za skiciranje in iteracijo, k fizičnim medijem pa se vračajo za lastnosti, ki jih noben zaslon ne more replicirati. V Art Postaji učimo oboje, ker omejevanje orodij omejuje razmišljanje. Najboljše orodje je tisto, ki služi delu, ki ga skušate narediti.